Imate visoke zahteve do sebe? Ste perfekcionist?
Kaj pomeni biti perfekcionist? Mar to pomeni, da vse česa se lotite speljete do konca v duhu svojih zahtev in pričakovanj? Ali je to kar ste naredili popolno samo za vas ali tudi za druge? Kje so meje, ki določajo ali je določena zadeva popolna ali ne? Koliko je stvari, ki so tehnično dobro speljane in delujejo perfektno pa se vas, kljub temu, ne ''dotaknejo''. Ali je perfekcionist tudi sam popoln? Do katere mere vam stremljenje perfekcionizmu pomaga na poti k vaši popolnosti? Kaj pomeni biti popoln?
Ni pomembno ali je perfekcionizem podedovan ali je posledica vzgoje, vpliva zvezd ali česa drugega. Značilno za perfekcioniste je, da so vedno zategnjeni, napeti, v krču. Vedno v stresu. Tudi, ko jim uspe izpolniti svoja pričakovanja. Sicer bodo kratek čas navdušeni, vendar kmalu se bo vse ponovilo – nervoza, zategnjenost, napetost, togost. Posledica tega je izločanje stresnih hormonov v telesu. Ti hormoni so strupi, ki se nabirajo v naših organih. Trenutno lahko povzročajo slabost, vrtoglavico, glavobol ali želodčne motnje. Na daljši rok tudi težko fizično ali psihično bolezen. Perfekcionist se na ta način, nezavedno, oddaljuje od svojega ideala. Medtem, ko bo ustvarjal svoje vrhunsko delo, se bodo strupi pretakali in nabirali v njegovem telesu. Kakšna ironija – ustvarjati nekaj perfektnega in hkrati uničevati sebe! In kakšen je smisel vsega tega? Pokazati sebi in drugim, da zmoremo, da smo sposobni, boljši kot drugi – gostija za ego, hormone stresa in negativno energijo. A ste prepričani, da to potrebujete?
Obstaja tudi drugi način. Ta drugi način pravi, da ni pomembno kaj delamo ampak kako delamo – s kakšno pozicijo delamo. Najboljša je pozicija sproščenosti in praznine (umirjenega uma) – pozicija tukaj in zdaj. Možnost, da dosežete popolnost se ne bo zmanjšala. Nasprotno, boste kanal, skozi katerega se bo izražala božanska, kreativna energija. Medtem, ko boste hkrati dvigovali vaše vibracije in se tako, tudi vi, premikali proti popolnosti. Na ta način se verjetnost, da naredite nekaj popolnega, zviša. Ne verjamete? Ne potrebujete slepe vere! Poskusite!
V šoli sem bila odlična učenka in z disciplino, ki je bila povezana z obveznostmi v šoli nisem imela težav. Vsaj, tako sem mislila. Disciplina kot dnevna rutina je postala težava, ko sem se po končani akademiji odločila ustvarjati doma. Zadala sem si nalogo, da vsak dan slikam. Na žalost, sem kmalu začela popuščati sebi. Vedno se je našel kakšen izgovor – kakšno nujno opravilo, telefonski klic ali nenapovedani obisk. Bila sem nezadovoljna sabo - nekaj v meni me je tiščalo. Ko je nezadovoljstvo doseglo vrhunec je vedno prišlo do obrata. Spet sem uvedla dnevni red in začela resno delati. Na žalost se je kmalu vse ponovilo – nujna opravila, telefonski klici ... Želela sem slikati in rada sem slikala, vendar nisem znala ohraniti kontinuitete v delu. Nisem vedela kako ven iz tega začaranega kroga, ker nisem imela težav z disciplino, če je bila povezana s šolo, službo ali roki za razstavo ali oddajo projektov. Problem je bil, če ni bilo ničesar od tega, če sem bila popolnoma svobodna, da delam kar si želim.
Nekega dan se mi je porodila 'genialna' ideja – začela sem groziti sebi. Sama sebi sem postavila rok in si zagrozila, da če ne bom končala ali naredila naloge do določnega datuma, ki je bil moj imaginarni dead line, bom zbolela ali celo umrla. Ta vedenjski vzorec sem kmalu prenesla na vse segmente svojega življenja. Tako sem cele dneve grozila sebi. Na ta način sem se želela znebiti tudi določenih čustev. Se sanjalo se mi ni v kaj sem se spustila. Glede slikanja in projektov sicer ni bilo večjih težav. Bilo je stresno zaradi mojih visokih kriterijev, ampak je nekako šlo. Problem so bila moja čustva. Zdelo se mi je, kot da lahko vzamem škarje in 'hop' meni nezaželenega čustva ni več. Na ta način sem se bojevala s svojimi čustvi. Bolj sem se z njimi bojevala bolj so čustva rasla. Nisem vedela, da so misli in besede energija in nisem poznala energetskega zakona – da vse proti čemur se bojujemo raste. Prišel je dan D in namesto, da bi se znebila določenega čustva, je to postalo le še večje. Jaz pa jezna, besna nase in prestrašena. Ni mi uspelo! Bom kaznovana? Kaznovala se bom sama! Najhujše od vsega je bilo to, da sem nadaljevala z zastraševanjem sebe. To je postala avtomatika. Še preden sem ozavestila kaj se dogaja, sem že grozila sebi da bom umrla ali zbolela. Pojma nisem imela da so naši možgani hipnotibilni – dalj časa nečesa ponavljamo večja je možnost, da postane novi obrazec vedenja.
Posledice tega mojega vedenja, ki naj bi v moje življenje uvedel disciplino so bile operacije, fraktura lobanje in potres možganov, zlom roke in šivanje brade.
Leta so bila potrebna, da zdaj razumem, da je na najvišjem nivoju disciplina umetnost da se z radostnim mirom, brez želja in pričakovanja, soočimo z vsako življenjsko situacijo. Umetnost soočanja z neskončnim z globokim spoštovanjem in brez umikanja.
Disciplina je umetnost življenja! V vsakem trenutku obdržati dobro pozicijo – pozicijo sproščenosti in praznine.
Sodobni človek je zgubil kompas. Sodobni človek misli, da je zaljubljenost ljubezen. Celo, lahko rečem, zaljubljenost mu je postala neka vrsta ideala.
Življenje brez zaljubljenosti mu je pusto, dolgočasno. Na žalost, obstaja težava glede zaljubljenosti - razen v zelo, zelo, zelo redkih primerih – ni trajna.
Večina ljudi verjame, da so se poročili iz ljubezni. V resnici so se poročili zaradi zaljubljenosti. Biti zaljubljen, med drugim, pomeni izgubiti kriterije – lastnosti, ki vas pri drugih motijo pri svojem partnerju občudujete. Vse je oh in sploh. Vse je popolno! In kaj se zgodi potem? Nekega lepega jutra se zbudite iz omame in ne morete verjeti, da je to kar vidite pred seboj ista oseba s katero ste se poročili. Naenkrat vas začne pri njej motiti vse – videz, kako hodi, govori, jé, diha. Obupani ste. Kako je možno, da ste naredili takšno usodno napako? Boste zdaj mogli do konca življenja nositi ta križ? Ne, ne pristajate na to! Zato začnete iskati novo »ljubezen«. Pri tem ni pomembno ali boste ostali v zakonu ali ne. Pomembno je, da iščete. Pomembno je upanje. Brez tega je življenje prazno. Brez smisla.
Preden ste začeli iskati novo »ljubezen«, ste se pozabili vprašati: 'Kako je možno da eno osebo tako skrajnje različno doživljate – kot poosebljanje svojih sanj in kot njihovo nasprotje?' Ne zavedate se, da reagirate skrajnosti. Ne zavedate se, da obstaja srednja pot. Ta srednja pot je most med skrajnostmi in ko jo začnete iskati stopite na pot ljubezni. Zveni preprosto in v resnici je preprosto. Pot do tam je ponavadi dolga in trnova.
Na začetku zaljubljenosti je vse lahkotno, zabavno. Sploh, če ste v poziciji tistega, ki se prvi zbudi iz zaljubljenosti in odkoraka stran. Situacija se spremeni, ko se vloge zamenjajo – ko vas zapustijo.Tedaj se začne za vas pekel. Še posebej, če ste obsedeni s osebo v katero ste zaljubljeni. Možno je, da zaradi tega trpite celo življenje. Ko se naveličate trpljenja in ponavljajočih se zgodb ste pripravljeni na spremembo. To trpljenje so zaušnice, ki vam pomagajo, da se zbudite, presežete svojo infantilnost in začnete iskati nekaj več – ljubezen. Ta ljubezen temelji na sprejemanju in spoštovanju drug drugega. Partner je vaša samorefleksija, ki odseva globlje vidike vašega jaza. Pomaga vam razviti lastno notranje bogastvo in zrelost, ter vam daje podporo v prizadevanju postati celovit.
Kolikokrat ste tako trpeli, da se vam je dozdevalo, da to, kar se dogaja vam ni prav in da vam Bog dela krivico?
Zanimivo je, da ste odrasli v ateistični družini, ki ni verjela v Boga, še zlasti ne v človeški obliki, ki sedi nekje zgoraj na nebeškem prestolu in izza oblakov deli resnico in pravico.
V kakšni meri je ideja o Bogu, ki kaznuje, ukoreninjena v zavesti povprečnega človeka ne glede na njegovo starost, izobrazbo in družbeni status?
Medtem, ko vse religije učijo, da je Bog neskončna,brezpogojna ljubezen.
Kako to, da Bog hkrati kaznuje in je neskončna, brezpogojna ljubezen?
Kaj je pravzaprav Bog? Ali je Bog res ustvaril vse, kar obstaja v vesolju? Ali Bog res vse vidi in vse ve? Ali res kaznuje in nagrajuje? Čigav Bog je pravi Bog – krščanski, muslimanski, židovski...? (Zaradi tega so bile in so še vojne po svetu.) Končno, ali Bog sploh obstaja?
Vsa ta vprašanja zvenijo malce naivno, otročje. Intelektualec, ki nekaj da nase, ne bo priznal, da razmišlja na ta način. On je nad tem! Če mu boste zastavili vprašanje o Bogu, se bo odzval s prezirom. Drugače bodo o njemu mislili, da je 'newage-jevec' ali - bog ne daj - v kakšni sekti.
Govoriti o Bogu, je enako kot govoriti o seksu - se ne spodobi. Človek začuti sram, strah, nerodno mu je. To je naša intima in je nismo pripravljeni deliti z drugimi. Zakaj nas je sram? Je ta občutek vezan za našo socialistično dediščino, izobrazbo, družbenim statusom? Je vsesplošno prisoten?
Usedite se in si zastavite zgornja vprašanja - in videli boste, kje ste. Poizkusite biti tenkočutni in iskreni do sebe. Ne zatajite pred sabo niti najmanjšega trzljaja v kateremkoli delu vašega telesa. Vsi ti trzljaji govorijo o vašem odnosu do Boga in blokadah, ki jih imate zaradi tega v svojem fizičnem in energetskem telesu. Opozarjajo vas, da ne zmorete upravljati z lastno energijo, oziroma, da se je aktiviral kavzalni zakon - zakon vzrokov in posledic. Ustvarjate si karmo. S tem, energija iz vaših vitalnih centrov (čaker) odteka v predele fizičnega in energetskega telesa, kjer ustvarja blokade. Situacija se bo ponavljala, vse dokler se ne naučite kontrolirati lastno energijo, oziroma jo ohranjati v ravnovesju.
Vaše zdravje, sreča in ustvarjalnost so odvisni od uravnovešenosti vaše energije. Za uravnovešanje in vzdrževanje energetskega ravnovesja človeka je potrebno poznati energetske principe in tehnike, ki nevtralizirajo negativne energije, povzročene z negativnimi mislimi in čustvi. Tehnike čistijo energetsko in fizično telo in odstranjujejo blokade.
Imate svobodno voljo in možnost, da energetske principe upoštevate, ali ne. Od vaše izbire je odvisna kakovost vašega življenja.
V energetskem svetu ne obstaja subjektivno,objektivno in relativno. Energetski principi so absolutni in nespremenljivi. V energetskem svetu obstaja samo kavzalni zakon - zakon vzroka in posledice. V trenutku, ko kršimo energetske principe, se kavzalni zakon avtomatično aktivira.
Glede na to, da so energetski zakoni absolutni, je energetska realnost močnejša kot materialna in zaradi tega lahko z njeno pomočjo spreminjamo materialno realnost.
Naloga inštruktorja ali učitelja ni, da nastopa s pozicije objektivnega in družbene morale ampak z energetske pozicije absolutnega in energetske morale.
Ko pa se v nekem trenutku ustavite in si vzamete malo časa, da razmislite o preteklem trpljenju, vidite, da zanj praktično ni bilo razloga. Večina stvari se je na nekako uredila. Zakaj ste potem tako trpeli? Toliko skrbi, toliko strahov, toliko solz, nervoze in noči brez spanca, pa se je vse lepo uredilo. In kaj naredite, ko enkrat pridete do takega spoznanja? Seveda, odločite se, da se ne boste več sekirali – ne splača se. In kaj se zgodi po tem? Zaboli vas roka in že pomislite na najhujše. Ali vas pokliče prijateljica, ki vam pove, da je vašega partnerja videla, kako se z neko blondinko zabava v lokalu in že ste ljubosumni, besni, jočete. Kako je mogoče, da je vaša odločitev bila tako kratkega veka? Kako je mogoče, da, ko enkrat že pridemo do spoznanja, da se trpljenje ne splača, še vedno trpimo? Je to brezizhodna situacija, ali obstaja kakšna možnost izhoda?
Vprašanje, ki se vsiljuje, je: ali sploh želite oditi iz tega začaranega kroga? Ste v resnici pripravljeni na to? Večina bo rekla, da jim je vsega čez glavo in da želijo spremembo. Samo, ali je zares tako? Vprašajte se, ali ste zares pripravljeni vložiti svoj čas in denar v to, da bi se osvobodili trpljenja in videli boste, kje ste. Naenkrat se pojavi tisoč in en izgovor, zakaj ne. In tako ste spet na začetku. Še naprej vas bo mučilo, kar vas je mučilo doslej. Še naprej boste čutili samopomilovanje in pritoževali se boste naokoli, vse dokler situacija ne bo postala nevzdržna. Šele tedaj boste pripravljeni za spremembo. Na žalost v tam trenutku zavest povprečnega človeka funkcionira na ta način. Večina ljudi potrebuje nekakšno prisilo, trpljenje mora postati neznosno, da bi se premaknili naprej.
Zakaj je tako ali, « kaj je to v človeškem bitju, da ga rine proti pitju«?
Da bi razumeli ponavljajoče se vzorke in vrtenje v začaranem krogu, moramo človeško telo obravnavati kot energetsko polje in ne le kot objekt. Človeško energetsko telo namreč sestavljata levo in desno energetsko telo. To sta dva različna energetska tokova, dve sili, ki sta istočasno medsebojno nasprotni in komplementarni, ki obstajata le v odnosu ena na drugo in na ta način vzdržujeta dualistično strukturo vsega obstoječega v vesolju. Gibanje energije v levem energetskem telesu je valovito, medtem ko je v desnem krožno. Trenutno ima premoč desno energetsko telo s svojim krožnim gibanjem, zaradi česar se z vsako situacijo v življenju soočamo na krožni način. Da bi izstopili iz ponavljajočega se kroga starih vzorcev, je potrebno okrepiti levi energetski tok. Vpliv levega energetskega telesa naredi centre vitalnosti bolj elastične. Namesto, da bi se gibali krožno, valovijo in v njih vstopi drugačna energija.